V okviru bralnega krožka se bomo seznanili s »terapijo s pravljicami«.
Cilj projekta:
- seznanitev dijakov s terapijo s pravljicami,
- priprava primernega gradiva za tovrstno terapijo.
Skozi celo šolsko leto bodo dijaki spoznali bistvo terapije s pravljicami, poiskali primerno gradivo za njeno izvajanje in gradivo analizirali. Za zaključek bodo:
- dijaki gimnazije prevedli v slovenščino eno pravljico iz seznama (s tem spoznajo osnove prevajanja in zakonodaje na področju prevajanja)
- »When Sadness comes to call« Eland, Eva
- »The heart and the bottle« – Jeffers, Oliver
- dijaki PV napisali pravljico na podlagi izkušenj, ki jih dobijo skozi celo šolsko leto (lahko uprizorijo na kamišibaju)
- dijaki ZN pripravijo referat o terapiji s pravljicami in se osredotočijo na besedo »terapija«.
Med izvedbo projekta bomo se poskusili povezati s strokovnjakinjo s tega področja iz Pedagoškega oddelka Warszawskiej Wyższej Szkoły Humanistycznej im. Bolesława Prusa na Poljskem.
NA KRATO O TERAPIJI S PRAVLJICAMI
Terapija s pravljicami – način senzibilizacije otroka
Pravljična terapija je – preprosto povedano – terapija s pomočjo pravljic. Verjetno jih vsi otroci radi poslušajo. Raziskave psihologov so pokazale, da lahko z branjem določenih pravljic otroku pomagamo v številnih težkih čustvenih situacijah, kot so nerazumni strahovi ali prvi dnevi v vrtcu. Terapija s pravljicami je tudi odlična metoda sproščanja. Z ustrezno izbranimi in povedanimi ali prebranimi pravljicami se lahko odlično umirimo, tudi pred spanjem, po napornem dnevu ali delu.
Pravljična terapija je vse bolj priljubljena zaradi svoje preprostosti in učinkovitosti pri delu s predšolskimi in zgodnješolskimi otroki. Je pomemben način podpore in terapevtskega vpliva v zgodnjih obdobjih otrokovega razvoja. Bogati otrokovo znanje o sebi in svetu. Cilj terapije s pravljicami je zmanjšati napetost in ponovno vzpostaviti pozitivno podobo o sebi in svetu.
Obstajajo tri vrste terapevtskih pravljic:
- psihoedukativne
- psihoterapevtske
- sprostitvene
Skupne značilnosti psihoedukativnih in psihoterapevtskih pravljic so:
- njihov naslovnik so otroci, večinoma stari od 4 do 9 let
- zgradba pravljice mora temeljiti na metafori – situaciji, v kateri se znajde otrok, njegovem vedenju itd. čeprav je dobro, da je pravljični junak podobne starosti kot otrok, se je treba izogibati temu, da bi imel druge značilnosti, ki jih lahko jasno povežemo z našim otrokom, npr. ime ali telesne značilnosti
- junak pravljice naj ima podobne težave kot otrok in jih rešuje z enakimi sredstvi, ki so na voljo v otrokovem svetu čeprav se v pravljici lahko pojavljajo pravljični liki, se sama čarovnija v njih sploh ne pojavlja ali pa zelo redko
- junak, ki je lahko človek ali žival, se spopada s svojimi težavami s pomočjo drugih pravljičnih likov – vredno je uvesti tako imenovanega “strokovnjaka” (pomemben je element pogovora)
- po možnosti naj bo kraj, kjer se pravljica odvija, otroku znan, npr. dom, bolnišnica, vrtec itd. lahko pa je to tudi pravljična dežela, kjer se zgodba odvija.
- lahko je tudi pravljična dežela ali drug planet – vendar je pomembno, da v tem svetu veljajo pravila, podobna človeškim
- pravljica ne sme imeti moralne ali poučne vsebine
- poudariti je treba čustva, zlasti pozitivna.
- čim več naj se piše o vseh vrstah čustev, opisati jih je treba, tudi liki naj pogosto povedo, kaj čutijo, poskušajo poimenovati svoja čustva
- priporočljivo je uvesti elemente humorja
- pravljica se mora dobro končati
Obe zgoraj navedeni vrsti pravljic imata nekoliko drugačno uporabo. Čeprav se njuni nameni neredko prekrivajo. Neredko najdemo pravljice, ki so na meji med tema dvema vrstama pravljic.
Psiho-vzgojne pravljice so tiste, katerih cilj je doseči spremembe v otrokovem vedenju, kar razumemo v zelo širokem smislu. Gre lahko za situacije, v katerih želimo otroka prepričati, da se pospravi, do situacij, v katerih ga želimo naučiti, kako se spopasti z agresijo vrstnikov. Tovrstne pravljice naj bi zagotavljale modele za določeno vedenje, da bi lahko rešili problem. Vendar pa ne sme biti moraliziranje, temveč predlog.
Psihoterapevtske pravljice imajo veliko bolj dodelan zaplet in so običajno daljše od psihoedukativnih pravljic, predvsem pa je njihov cilj nadomestiti nezadovoljene potrebe, nadomestno dvigniti samospoštovanje. Psihoterapevtska pravljica mora biti trdno zasidrana v otrokovem položaju, na katerega se nanaša.
Ureditev takšne pravljice zahteva dobro analizo čustev (tesnobe, strahu, žalosti), ki naj bi jih obravnavala. Psihoterapevtska pravljica se uporablja tudi v čustveno težkih situacijah, po kriznih izkušnjah (npr. ko otrok začne hoditi v vrtec) ali celo po travmatični situaciji za otroka, kot so ločitev staršev, prihod novega otroka v družino, smrt najljubše živali, bolezen v družini ali celo smrt družinskega člana.
Tako psihoedukativne kot psihoterapevtske pravljice lahko uporabimo kot preventivni ukrep – ko vemo, da se bo zgodila težka situacija za otroka – pa tudi v situacijah, ko se že ukvarjamo z določeno težavo.
Sprostitvene pravljice so nekoliko drugačne narave. Niso toliko namenjene terapiji, temveč – kot pove že ime – sprostitvi, sproščanju, na primer po čustvenem dnevu, po težkem dogodku, ki je bil za otroka stresen, npr. po obisku zobozdravnika ali cepljenju.
Osnovne značilnosti pravljice za sprostitev:
- Temelji na vizualizaciji, tj. močno nagovarja otrokovo domišljijo, domišljijski dejavnik pa ima glavno vlogo pri njenem usvajanju.
- Dogajanje poteka na otroku znanem kraju, ki ga je treba opisati kot mirnega, prijaznega in varnega;
- dogajanje ne sme biti dinamično, junak predvsem opazuje in podoživlja, kar vidi; gre za mirne dogodke
- Čas: 3-7 minut
- V vsebino je dobro uvesti dogodke, povezane s pitjem vode iz izvira, kopanjem pod slapom, letenjem.
- Pravljica naj vsebuje veliko elementov, ki nagovarjajo vsa čutila, npr. dobro je opisati zvok dreves ali vetra, priklicati vonjave itd.
- Pri pripovedovanju sproščujoče pravljice je pomembno, da smo sami sproščeni, da je naše dihanje enakomerno in da beremo tiho.
- Branje lahko spremlja glasba.
Namen sprostitvene pravljice je vizualizacija treh glavnih elementov sproščanja po Schulzu:
- utemeljitev potrebe po sprostitvi, iskanje primernega prostora in umiritev
- pravilna sprostitev
- zmanjšanje mišične napetosti – sprostitev mišic, občutek teže, vztrajnosti, pogosto toplota, uravnavanje dihanja (naravno),
